Projektne zahteve za nizkonapetostne stikalne bloke

Nizkonapetostne stikalne naprave so sistemi enega ali več stikal s sodelujočo krmilno, signalno, zaščitno in regulacijsko opremo. Ti sistemi vključujejo tudi vse električne in mehanske povezave ter konstrukcijske elemente (ohišje).

Michał Szulborski Produktni vodja

 

Pri vsakem stikalnem bloku mora biti zagotovljena združljivost z nazivnimi parametri stikalnih blokov, s katerimi je povezan itd. Pogoje za priključitev in inštalacijo stikalnega sestava mora določiti proizvajalec sestava [1, 2]. Kar zadeva nazivno napetost sestava in nazivno napetost posameznega stikalnega bloka, morata biti vsaj enaki kot nazivna napetost električnega sistema, na katerega sta oziroma bosta sestav oziroma blok priključena. Nazivna izolacijska napetost tokokroga stikalnega bloka je napetost, na katero se nanaša testna napetost in njene vrednosti. Pomembna parametra stikalnega bloka sta: nazivni tok sestava stikalnih blokov InA in nazivni tok tokokroga InC. Nazivni tok sestava stikalnih blokov InA  je vrednost, manjša od vsote tokov na vhodih tokokrogov paralelno delujočega sistema, pa tudi manjša od celotnega toka, ki ga lahko razdeljuje glavna zbiralka pri dani konfiguraciji sistema. Ta tok ne sme povzročiti dviga temperature nad maksimalno vrednost in pomeni maksimalni bremenski tok, ki teče po zbiralkah in kablih stikalnega bloka. Nazivni tok tokokroga InC je maksimalna vrednost bremenskega toka, ki ga lahko prevaja dani tokokrog v normalnih obratovalnih razmerah, ne da bi bil presežen maksimalni dvig temperature.

Trenutno standard PN-EN 61439-1 uvaja faktor simultanosti (RDF), ki je vrednost nazivnega toka v relativnih enotah. Ta faktor, pomnožen z vrednostjo nazivnega toka tokokroga, mora biti enak ali večji od predpostavljene obremenitve moči v tokokrogih. Ta faktor se uporablja, ko določena stikalna naprava deluje obremenjena z nazivnim tokom [1, 2, 3]. Stikalne naprave morajo biti prilagojene za delo z določeno nazivno frekvenco. Ta vrednost frekvence označuje pravilno delovanje priključene stikalne naprave. Občasno so tokokrogi sistema zasnovani za različne vrednosti frekvence napetosti, zaradi česar je treba zagotoviti nazivno frekvenco za vsak tokokrog. Standard PN-EN 61439-1 priporoča, da so vrednosti frekvence v določenih mejah, ki segajo od 98 % do 102 %, razen če je proizvajalec postavitve stikalnih naprav določil drugače.

Splošne zahteve za konstrukcijo in izdelavo stikalnih blokov

Nizkonapetostni stikalni bloki morajo biti izdelani iz materialov, ki lahko prenesejo mehanske, toplotne, električne in okoljske obremenitve, ki se lahko občasno pojavijo pri določenih obratovalnih pogojih. Stikalni bloki imajo lahko različne zunanje mere, odvisno od zahtev in aplikacije.

Pregrevanje in ogenj ne smeta škodljivo vplivati na elemente, izdelane iz izolacijskih materialov, ki so pogosto izpostavljeni toplotni energiji, ki se v stikalnih blokih razvija zaradi električnih pojavov. Poškodbe ali taljenje izolatorja tokovne zbiralke pri visoki temperaturi lahko privede do kratkega stika, ki pogosto uniči celotni sestav stikalnih blokov. Zato morajo biti materiali izolatorjev v stikalnem bloku odporni proti toploti in ognju. Tovrstna odpornost se testira po postopku z žarilno žico v skladu s standardom IEC 60695-2-11.

Zahteve glede mehanske trdnosti ne veljajo le za ohišja, temveč tudi za vse pregrade, nosilce, tečaje in zapahe. Ti elementi morajo imeti zadostno mehansko trdnost, da prenesejo obremenitve med normalnim delovanjem stikalnega bloka in v stanju kratkega stika [1].

Oprema in naprave, vgrajene v stikalnem bloku, so razporejene tako, da omogočajo dostop in vzdrževanje pri servisiranju stikalnega bloka, pa tudi zagotavljajo ustrezne razdalje med elementi opreme. Vsak stikalni blok mora imeti zagotovljeno določeno raven osnovne zaščite, ki preprečuje neposredni stik z aktivnimi elementi. To se doseže z ustrezno konstrukcijo strukture ohišja, pa tudi z dodatnimi ukrepi med inštalacijo stikalnega bloka.

Vsi deli stikalnega bloka pod napetostjo, ki jih zajema osnovna zaščita, morajo biti popolnoma izolirani. To izolacijo (zračna izolacija, pokrovi, predelki in površinska izolacija z neprevodnimi materiali) mora biti mogoče odstraniti samo z ustreznim orodjem. Izolacija mora imeti ustrezne parametre, ki ji omogočajo prenašati mehanske, električne in toplotne obremenitve, ki jim je izpostavljena med delovanjem stikalnega bloka.

Zračno izolirani aktivni elementi naj bodo vgrajeni pod zaščitnimi pokrovi z zagotovljeno ravnijo zaščite IP (sistem kod za označevanje zaščite z vidika dostopnosti nevarnih delov, vdora trdnih tujkov in vdora vode ter zagotavljanja dodatnih informacij o tej zaščiti), ki ni nižja od IPXXB. Vsak pokrov mora biti nameščen v stikalnem bloku tako, da zagotavlja zahtevano raven zaščite in ločitev od aktivnih elementov stikalnega bloka v normalnih obratovalnih pogojih. Kar zadeva odstranitev iz stikalnega bloka, morajo zaščitni pokrovi izpolnjevati tri pogoje: 

• pokrov je mogoče odstraniti samo s ključem ali drugim orodjem,
• po odklopu napajalne napetosti aktivnih elementov je mogoče napajanje obnoviti samo pri odstranjenem pokrovu,
• zaščitni pokrov zagotavlja raven zaščite pred stikom z aktivnimi elementi najmanj IPXXB.

Slika.1: Tokovne poti v stikalnem bloku pod zaščitnimi pokrovi, ki zagotavljajo zadostno raven zaščite pred stikom z deli pod napetostjo (projektirano s programsko opremo Solid Edge 2021).

Vsi prevodni deli stikalnega bloka so med seboj povezani z vodniki, ki zagotavljajo neprekinjenost zaščitne ozemljitve v primeru okvare v stikalnem bloku. Za te povezave so lahko uporabljeni tudi kovinski vijaki ali varjeni spoji. Z elementa z zaščitno prevleko se ta prevleka na določenem mestu odstrani ali prekine za zagotovitev neprekinjenosti tokokroga (npr. na lakiranih kabelskih uvodnicah, na privijačenih lakiranih pokrovih itd.) – to je natančneje opisano v točki 8.4.3.2.2 standarda PN-EN 61439-1.

Če naprave presegajo omejitve območja nizke napetosti, se za neprekinjenost ozemljitve uporabljajo žične povezave, vgrajene na vratih oziroma pokrovih. Prerez vodnika na vratih oziroma na ohišju opreme mora ustrezati maksimalnemu nazivnemu obratovalnemu toku. Zaščitni vodnik v stikalnem bloku mora biti projektiran tako, da lahko prenese najvišje dinamične in toplotne obremenitve. Ni dovoljena vgradnja stikala ali odklopnika v tokokrog zaščitnega vodnika, v poteh zaščitnih vodnikov je dovoljena le uporaba naprav za kratkostično premostitev, ki jih lahko odstrani samo pooblaščeno osebje s posebnim orodjem. Če je v ohišju vodnik PEN, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

• minimalni prerez vodnika mora znašati pri bakru 10 mm2, pri aluminiju pa 16 mm2
• prerez tega vodnika ne sme biti manjši od prereza nevtralnega vodnika,
• kot vodniki PEN se lahko uporabljajo tudi bakreni ali aluminijasti paličasti vodniki,
• kot vodniki PEN se ne smejo uporabljati konstrukcijski elementi,
• vodnikov PEN v notranjosti stikalne plošče ni treba izolirati.

V stikalnem bloku so posamezni električni tokokrogi med seboj ločeni, da se prepreči udar električnega toka zaradi stikov z dostopnimi prevodnimi deli, ki lahko ob poškodbi osnovne izolacije pridejo pod napetost.

Paličasti vodniki glavnih tokokrogov stikalnih blokov so razporejeni tako, da so izpolnjene vse zahteve glede razdalj med paličastimi vodniki tokovnih poti, med paličastimi vodniki in konstrukcijskimi elementi, tako da se po zagonu v stikalnem bloku ne pojavljajo kratki stiki. Paličasti vodniki se izberejo tako, da so združljivi z deklarirano kratkostično odpornostjo, izdelajo pa se tako, da lahko prenesejo izpostavitev kratkemu stiku, omejeno samo z zaščito na napajalni strani paličastih vodnikov. Razdelilni kabli ali paličasti vodniki znotraj enega segmenta med glavnimi paličastimi vodniki in stranjo bremena se lahko izberejo z upoštevanjem reducirane kratkostične odpornosti zaščitne naprave.

Pomožni tokokrogi v stikalnih blokih se projektirajo tako, da se ne morejo zgoditi nenadzorovane nezgode (npr. kratki stik). Pomožni tokokrogi morajo biti razpeljani tako, da je verjetnost kratkega stika zanemarljiva.

Kabli za povezave med napravami v stikalnem bloku ne smejo poslabšati izolacijskih parametrov (staranje izolacije) zaradi normalnih dvigov temperature in vibracij med normalnim delovanjem stikalnega bloka. Še zlasti pomembni so učinki toplotnega raztezanja pri doseženi obratovalni temperaturi vodnikov. Poleg prevodnosti je treba pri izbiri vodnikov upoštevati še:

• mehanske obremenitve, ki se lahko pojavijo v stikalnem bloku,
• pritrditev in razpeljavo vodnikov,
• vrsto izolacije in materiala, iz katerega je narejena,
• uporabljeni stikalni blok in stikalne naprave.

Niti pri togih niti pri gibkih izoliranih vodnikih niso dovoljeni vmesni spoji, zlasti ne spoji s spojkami ali spajkani spoji. Poleg tega je treba kable zaščititi pred drgnjenjem ob ostre robove delov konstrukcije, npr. z uporabo kabelskih polic. Če so uporabljene naprave nameščene na premičnih pokrovih ali vratih stikalnega bloka, se povezovalni vodniki vstavijo v posebne gibke zaščitne cevi, ki vodnike varujejo pred drgnjenjem ob vrata ali dele ohišja stikalnega bloka.

 slika.2:  Primer konfiguracije vložnega sestava in razporeditve vodnikov in paličastih vodnikov nizkonapetostnega stikalnega bloka (projekt, izdelan s programsko opremo Solid Edge 2021)

Razdalje na površini in zračne reže konstrukcijskih elementov stikalnih blokov ter testiranje dielektričnih lastnosti

Kar zadeva projektiranje in izdelavo stikalnih blokov, je posebna pozornost namenjena zagotavljanju ustreznih izolacijskih razdalj, tako zračnih kot površinskih. Te zahteve so podrobno opisane v standardu IEC 60664-1. Zagotovljeni morajo biti taki razmiki, da vgradnja opreme in drugih naprav v stikalni blok ne vpliva na predpisane izolacijske razdalje. Če so v stikalnem bloku ločeni tokokrogi, je treba upoštevati tudi najvišje impulzne napetosti za zračne in površinske izolacijske razdalje med temi tokokrogi. Pri paličastih vodnikih in stikih med napravami in kabelskimi sponkami, tj. pri vseh neizoliranih elementih, so zagotovljene vsaj enake izolacijske razdalje kot za naprave, ki jih ti stiki povezujejo. Predpostavlja se, da kratki stik med paličastimi vodniki ne sme trajno zmanjšati zagotovljenih izolacijskih razdalj. Za povečanje izolacijskih rež se uporabljajo posebni konveksni žlebovi v izolacijskih elementih, ki znatno povečujejo zračne in površinske izolacijske razdalje [1, 2, 3]. Konkavni žlebovi pa povečujejo samo površinske izolacijske razdalje.

Dielektrične lastnosti konstrukcij stikalnih blokov se preverjajo v skladu z zahtevami standarda PN-EN 61439-1, ki natančno opisuje, kako se izvajajo meritve dielektrične trdnosti.

Elementi ohišja in konstrukcije se testirajo z najvišjo napetostjo omrežne frekvence, medtem ko se glavni, krmilni in pomožni tokokrogi testirajo s testnimi napetostmi, predpisanimi v standardu. Podane so natančne vrednosti istosmernih in izmeničnih testnih napetosti glede na nazivne izolacijske napetosti.

Za testiranje glavnih tokokrogov z izmeničnimi napetostmi je podanih pet vrednosti testnih napetosti: 1000 V, 1500 V, 1890 V, 2000 V in 2200 V. Za testiranje z istosmernimi napetostmi pa je določenih šest vrednosti: 1415 V, 2120 V, 2670 V, 2830 V, 3110 V in 3820 V. Pri testiranju krmilnih in pomožnih tokokrogov se testna napetost določi glede na nazivno izolacijsko napetost. Pri tokokrogih z napetostmi nad 60 V se uporabljata naknadno vneseni vrednosti testnih napetosti, ki znašata 250 V in 500 V. Oblika testne napetosti mora biti sinusna, frekvenca pa 45–65 Hz. Po drugi strani pa mora imeti izhodni tok na premoščenih sponkah naprave med meritvijo vrednost, ki ni manjša od 200 mA.

Kadar se uporablja testna napetost z omrežno frekvenco, njena vrednost na splošno ne presega 50 % te napetosti. Počasi se dvigne do polne napetosti in se nato na tej ravni vzdržuje med testom. Testirajo se vsi aktivni deli glavnega tokokroga z dostopnimi prevodnimi elementi, prav tako tudi aktivni deli z različnimi potenciali glede na glavni tokokrog, pomožne in krmilne tokokroge.

Za testiranje konstrukcije z impulzno največjo napetostjo se uporabi pet zaporednih impulzov 1,2/50 μs v 1-sekundnih intervalih za vsako polariteto. Če med testom ni razelektritev, velja, da je test uspešen.

Pri preverjanju izdelka, tj. dokončanega stikalnega bloka, se njegova dielektrična trdnost testira z napetostjo z omrežno frekvenco. Ideja tega testa je skoraj enaka ideji testa konstrukcije, razlika je le v tem, da pri tem scenariju izpostavitev testni napetosti traja samo 1 sekundo. Test se izpusti pri pomožnih tokokrogih, ki so zaščiteni z nadtokovno zaščito, katere nazivni tok ne presega 16 A, ali v primeru, če je bil v fazi testiranja konstrukcije opravljen test delovanja s preklopno napetostjo, predpisano v projektu teh tokokrogov. 

Če je v testiranih tokokrogih vgrajena nadtokovna zaščita z nazivnim tokom do 250 A, se izolacijska upornost izmeri s testno napetostjo, ki ni manjša od 500 V DC. Če vrednost izolacijske upornosti med prevodnimi deli in tokokrogi ni manjša od 1 kΩ/V, je test uspešen.

Vpliv elektrodinamičnih sil na tokovne poti in nosilne konstrukcije nizkonapetostnih stikalnih blokov

Ko po tokovnih poteh in kablih stikalnega bloka teče električni tok, se pojavljajo elektrodinamične sile, ki povzročajo obremenitve v nosilnih izolatorjih tokovnih poti, pritrdilih kablih, nosilcih itd. [3, 6, 7].

Elektrodinamične sile se pojavljajo med:

• tokovnimi potmi,
• močnostnimi kabli,
• feromagnetnimi materiali in kabelskimi vodniki ali paličastimi vodniki,
• mejnimi površinami materialov z različnimi magnetnimi permeabilnostmi.

Za določanje momentov in elektrodinamičnih sil, ki delujejo na tokovne poti, se uporabljajo Biot-Savartove, Lorentzeve in Maxwellove enačbe [4]. Maxwellove enačbe se uporabljajo za izračun elektrodinamičnih sil v sistemih tokovnih poti, pri katerih so analitični izrazi induktance poznani. Na splošno se Lorentzeve in Biot-Savartove enačbe uporabljajo za izračun momentov in elektrodinamičnih sil, ki delujejo na rektilinearne odseke tokovnih poti.

Pri projektiranju tokovnih poti stikalnega bloka bodite pozorni in opravite potrebne izračune v zvezi z:

• napetostmi, ki nastopijo v tokovnih poteh v trenutku teka kratkostičnih tokov, kar omogoča pravilno izbiro prerezov paličastih vodnikov, dolžin in razponov ter pravilno pritrditev tokovnih poti;
• reakcijskimi silami na pritrdilne elemente in druge nosilne elemente tokovnih poti, kar omogoča pravilno izbiro izolatorjev s potrebnimi trdnostmi in pravilnega števila teh elementov;
• momenti, ki vplivajo na stike paličastih vodnikov med tekom kratkostičnih tokov;
• silami, ki delujejo ob električnem obloku.

Pomemben pojav je interakcija med vodnikom in tokom v bližini feromagnetnih mas [4]. Kadar v bližini konstrukcije ali plošče iz feromagnetnega materiala teče istosmerni ali izmenični tok, povzroča popačenje magnetnega polja okoli vodnika, po katerem teče ta tok. V takem primeru je elektrodinamična sila, usmerjena proti feromagnetnemu elementu, posledica asimetrije polja glede na os vodnika.

To silo opisuje enačba po načelu zrcalne slike:

kjer so:

C – privzeta konstanta, odvisna od dolžine in oblike vodnika,

i – tok v tokokrogu,

i1 – zrcalno reflektirani tok,

a – razdalja med površino plošče in osjo vodnika.

 Slika.3: Učinek privlaka vodnika in feromagnetne plošče zaradi toka: a) porazdelitev magnetnih silnic, b) primer izračuna po načelu zrcalne slike.

Nabiranje elektrodinamičnih sil zaradi privlaka je nevaren pojav v času kratkostičnih tokov, če so kabelski ali paličasti vodniki razpeljani v bližini jeklenih plošč ali drugih konstrukcijskih elementov z ostrimi (neposnetimi) robovi. V takem primeru obstaja nevarnost preboja izolacije vodnika, ki je zmehčana zaradi temperature, ter drgnjenja ob ploščo oziroma drug konstrukcijski element ohišja pod vplivom elektrodinamičnih sil, kar lahko privede do kratkega stika med kovinskim vodnikom in tem elementom.

Maksimalne električne izgube v nizkonapetostnih stikalnih blokih

Maksimalne električne izgube nizkonapetostnih stikalnih blokov se po izdelavi ugotavljajo s pregledi in testi. Podlaga za to je uvedba standarda IEC 61439. Standard podrobno opisuje, kateri testi se opravljajo za pridobitev potrebnih podatkov. Eden od testov, predpisan v točki 10.10 poljskega standarda PN-EN 61439-1, je preverjanje toplotne obremenitve. Test obsega ugotavljanje najvišjih dopustnih dvigov temperature na mestih, kjer so dvigi temperature pričakovani. Preveri se, kateri predelek testiranega ohišja je najneugodnejši (zaradi velikosti, oblike, števila komor, prezračevanja oziroma odsotnosti prezračevanja).

Maksimalni nazivni tok med testom je odvisen od števila naprav v funkcijskem bloku. Če je v bloku ena sama naprava, se uporabi nazivni tok same naprave; če je v funkcijskem bloku več naprav, pa se uporabi tok naprave z najmanjšim nazivnim tokom.

Po priporočilih standarda se vedno raziščejo najneugodnejše variante. Kritični funkcijski blok se testira:

• v (najmanjšem) predelku, predvidenem za funkcijski blok,
• pri najslabši možnosti notranje ločitve glede na velikosti prezračevalnih odprtin,
• ali se pojavlja v ohišju z največjimi vgrajenimi električnimi izgubami na enoto prostornine,
• pri varianti z najslabšim možnim prezračevanjem, ob upoštevanju vrste prezračevanja – prisilnega ali konvekcijskega.

Testi se opravijo v razmerah, kot če bi se stikalni blok uporabljal v normalnih razmerah, z nameščenimi vsemi ploščami in pokrovi ohišja. V posameznem ohišju se opravi temperaturni test pri vrsti električnega toka, za katerega je ohišje projektirano. Test se izvaja, dokler se vrednost temperature ne ustali na konstantni vrednosti. Med testiranjem velja, da se je temperatura ustalila, če naraščanje temperature na nobeni merilni točki ne presega 1 K/h.

Med testiranjem električnih izgub v ohišju stikalnega bloka se sproščanje toplote v tokovnih poteh in nameščenih napravah simulira s pomočjo toplotnih uporov, ustrezno razporejenih po notranjosti ohišja. Ti toplotni upori so nastavljeni tako, da oddajajo toliko toplote, kolikor ustreza pričakovanim električnim izgubam v ohišju pri normalnih pogojih, kakor jih navaja proizvajalec [1, 2]. Napajalni kabli toplotnih uporov so izbrani tako, da ne odvajajo toplote iz testiranega ohišja. Temperatura v ohišju se meri v zgornjem delu ohišja, kjer je najvišja, saj se topel zrak dviguje s konvekcijo. Temperatura v ohišju ne sme preseči vrednosti, navedenih v standardu PN-EN 61439.

Izvajanje testa se preverja med samim izvajanjem in po zaključku. Če temperatura zraka zaradi računskih električnih izgub (ugotovljena s testom) ne presega dopustne obratovalne temperature, ki jo deklarira proizvajalec, to pomeni, da trajne obremenitve notranje opreme in konektorjev v glavnem tokokrogu niso večje od dopustnih obremenitev pri računski temperaturi zraka. V tem primeru trajna obremenitev ne presega 80 % nazivnega toka, kar pomeni skladnost s proizvajalčevo deklaracijo.

Elektromagnetna združljivost nizkonapetostnih stikalnih blokov

Standard PN-EN 61439-1 (točka 9.4 in Priloga J) predpisuje, da morajo stikalni bloki izpolnjevati zahteve smernic elektromagnetne združljivosti (EMC). To pomeni, da mora biti stikalni blok sposoben delovati v danem elektromagnetnem okolju in da ne sme ustvarjati elektromagnetnih poljskih motenj, ki bi lahko motile pravilno delovanje drugih naprav v bližini. Testiranje EMC je obvezno na skoraj vseh trgih v Evropi, Združenih državah Amerike in v drugih državah. Zato je te teste treba opraviti, da je mogoče izdelek dati na trg in izpolniti vse pravne zahteve za njegovo prodajo.

Slika.4: Prostor za testiranje elektromagnetne združljivosti EMC.

Med pripravo stikalnega bloka za testiranje se na splošno pripravi sestavljeni primerek z naključno kombinacijo vgrajenih naprav.

Testi elektromagnetne imunosti oziroma emisij niso obvezni, če v stikalni blok vgrajene komponente in naprave izpolnjujejo zahteve standardov elektromagnetne združljivosti za dano okolje v skladu s specifičnimi zahtevami za izdelek oziroma standarda o splošni elektromagnetni združljivosti.

Viri elektromagnetnih motenj so lahko:

• diskretni ali spremenljivi (sinusni) signali, npr. iz prisotnih radijskih oddajnikov, 
• širokopasovni trajni signali iz nadzemnih električnih vodov, električnih strojev ali tiristorskih usmerniških sistemov,
• enkratne prehodne signalne konice od bliskov, elektrostatičnih razelektritev, preklopnih procesov, iskrenja in kratkih stikov.

Vse te motnje povzročajo prehodne prenapetosti, zaradi katerih so naprave v stikalnem bloku izpostavljene nevarnosti porušitve izolacije in prekinitvam delovanja merilnih in krmilnih funkcij. Dodaten problem je odpornost opreme in transformatorskih navitij proti kratkotrajnim prenapetostim z dvižnimi časi v razredu nanosekund.

Sklopitev motilne veličine z danimi tokokrogi v stikalnem bloku je lahko posledica naslednjih napak:

• induktivnih,
• galvanskih,
• kapacitivnih,
• elektromagnetnih.

Da je nevarnost sklopitve motilnega signala čim manjša, je stikalni blok opremljen z naslednjim:

• odvodniki konic za prenapetostno zaščito,
• oklepi krmilnih kablov (z ozemljitvijo oklepa na obeh koncih),
• omrežnimi filtri,
• povezavami med krmilnimi napravami z optičnimi vlakni.

Slika.5: Primeri sklopitev v trenutku nastopa motnje: a) galvanska, b) kapacitivna, c) induktivna, d) elektrostatična razelektritev.

Za zagotovitev zahtevane ravni elektromagnetne združljivosti (EMC) stikalnega bloka so potrebni ustrezni ukrepi v fazah od zasnove do izdelave prototipa. V ta namen se uporabljajo različni računalniški programi in upoštevajo priporočila iz predpisov in standardov ter izkušnje proizvajalcev.

Povzetek

Gradivo predstavlja in obravnava projektne zahteve nizkonapetostnih stikalnih blokov iz standardov PN-EN 61439-1 in PN-EN 62208, ki jih morajo izpolnjevati izdelani stikalni bloki na trgu.

Preverjanje razvitih konstrukcij stikalnega bloka pri proizvajalcu v okviru testiranja med proizvodnjo in tipskega testiranja omogoča trženje in prodajo sodobnih visokokakovostnih rešitev, ki zagotavljajo ustrezno raven zaščite in varnosti med obratovanjem.